Gigabaterija v Lužicah: energetski prehod ali finančni balon?

Gigabaterija v Lužicah: energetski prehod ali finančni balon?

Gigabattery Jänschwalde, največji evropski projekt skladiščenja baterij, se gradi v Lužicah. Lausitz Energie Mining AG (Leag) načrtuje obrat, ki se bo ponašal z močjo 1000 megavatov in zmogljivostjo 4000 megavatnih ur. Cilj projekta je absorbirati odvečno vetrno in sončno energijo ter tako pomembno prispevati k energetskemu prehodu. Toda vprašanja o financiranju in izvoru baterij ostajajo neodgovorjena. Ekonomska smiselnost in fleksibilnost projekta sta nesporna, meni strokovnjak profesor Franz Dietrich s TU Berlin, ki izpostavlja prednosti projekta.

Baterijski sistemi so zasnovani modularno, kar omogoča visoko mobilnost in stroškovno učinkovito selitev. To je še posebej pomembno za kompenzacijo nihanj omrežja. Ludwig Jörissen iz Centra za raziskave sončne energije in vodika (ZSW) prav tako vidi nujno potrebo po shranjevanju za stabilnejšo oskrbo z energijo. Regionalno Julia Kowal iz TU Berlin meni, da je uporaba skladišč še posebej uporabna za zagotovitev bližine vetrnih in solarnih parkov. Vendar tiskovni predstavnik Leaga ni mogel opredeliti jasnega radija oskrbe in je izjavil, da ni neposredne povezave z oskrbo z električno energijo Berlina.

Finančni izzivi in ​​proizvodnja baterij

Finančna situacija okoli projekta Gigabattery sproža nekaj vprašanj. Financiranje ostaja nejasno, a Claudia Kemfert z nemškega inštituta za ekonomske raziskave (DIW) pojasnjuje, da gre večinoma iz tržnih prihodkov in vlagateljev. Strokovnjaki ocenjujejo, da se stroški akumulatorskega parka gibljejo v devetmestnem območju. Potencialna zmogljivost je impresivna: sistem za shranjevanje bi teoretično lahko štiri ure oskrboval 1,6 milijona gospodinjstev z elektriko.

Vendar pa baterije večinoma prihajajo iz Azije, Fluence Energy pa dobavlja grozde. Nemčija trenutno nima skoraj nobene lastne proizvodnje celic; Več kot 95 odstotkov potrebnih materialov prihaja iz Kitajske. Litij-ionske baterije so manj primerne za shranjevanje energije več dni ali tednov, ker imajo omejeno življenjsko dobo. Pri tem so pomembne alternativne tehnologije, kot je shranjevanje vodika, medtem ko jedrno omrežje vodika v Nemčiji ne bi smelo biti dokončano prej kot leta 2032.

Tehnologije shranjevanja in njihova vloga pri energetskem prehodu

Energetski prehod zahteva inovativne tehnologije shranjevanja, da bo obnovljiva energija trajnostno uporabna. Po Techzeitgeist bodo do leta 2025 novi sistemi za shranjevanje električne energije dosegli tehnično in ekonomsko zrelost, da bodo neprekinjeno zagotavljali CO2-nevtralno električno energijo. Pomembne so tehnologije, kot so litij-železov fosfat (LFP) in natrijevo-ionske baterije ter shranjevanje vodika. Za LFP baterije je na primer značilna visoka ciklična stabilnost in specifične kapacitete.

Velike baterije bi lahko do leta 2025 dosegle učinkovitost od 85 do 92 odstotkov. Ne glede na to, ali gre za stabilnost omrežja ali shranjevanje obnovljivih virov energije – razvoj novih tehnologij za shranjevanje bo ključen za podnebno nevtralno prihodnost. Izzivi pri povezovanju omrežij so neizogibni. Gre za pomanjkanje standardov in zastarelo infrastrukturo, ki ju je treba premagati.

Zaključek: milijardo dolarjev vreden projekt v Lužicah ne preizkuša le naših možnosti za shranjevanje obnovljive energije, ampak tudi vprašanje trajnosti in surovin, potrebnih za to. Prihodnja leta bodo pokazala, ali je Gigabattery Jänschwalde več kot le ambiciozen projekt – vsekakor bi lahko bil korak k resničnemu energetskemu prehodu.