PKK gestiko v Iraku: korak k miru ali iluziji?

PKK gestiko v Iraku: korak k miru ali iluziji?

Nordirak, Irak - Konflikt nad Kurdi v Turčiji ostaja osrednja tema v mednarodni politiki. Politični znanstvenik in podpredsednik levice Van Aken je pred kratkim komentiral Deutschlandfunk o kurdskem gibanju in njeno pomembno potrebo po mednarodnem priznanju kot mirovne sile. Še posebej je omembe vredno, da je trenutno na severnem Iraku in sodeluje na slovesnosti, da želi borec PKK (delavske stranke Kurdistan) izročiti svoje orožje, potem ko je organizacija napovedala svojo samoresolucijo in konec oboroženega boja pred dvema mesecema. Kljub tem pomembnim korakom pa se zvezna vlada drži klasifikacije PKK kot teroristične organizacije. Po trenutnem poročilu o ustavni zaščiti PKK velja za največjo organizacijo na področju tujega ekstremizma v Nemčiji s približno 15.000 sledilci.

Toda kaj pravzaprav stoji za konfliktom? PKK se od leta 1984 v Turčiji bori za avtonomijo približno 12 milijonov Kurdov. Od takrat je umrlo več kot 45.000 ljudi, milijone pa so jih izgnali. Konflikt ima globoke korenine in ga je večkrat ponovno oživel mednarodni razvoj, kot sta vojna v Iraku in napredovanje ISIS. Kurdi predstavljajo največjo etnično manjšino v državi in ​​že stoletja živijo v regiji, ne da bi se kdaj zdravili celovito ali samostojno zdravili. Zlasti po prvi svetovni vojni so Kurdi začasno prejeli pravico do samoodločbe, ki jo je leta 1923 razveljavila pogodba Lausanne.

Vloga PKK

Ustanovitev PKK leta 1978 Abdullaha Öcalana je zaznamovala prelomnico v kurdskem boju. Organizacija je sprva zasledila cilj gradnje svoje kurdske države. Vendar se je PKK odpovedal temu cilju že leta 1993 in si je prizadeval predvsem za kulturno avtonomijo. Trenutno Öcalan, ki je v Turčiji v priporu od leta 1999, poziva k politični rešitvi konflikta in brezplačnega odbitka borcev PKK iz Turčije.

Globalni in nacionalni pritisk na PKK se je z leti spreminjal. Mednarodna podpora kurdskim silam v Iraku in Siriji je okrepila svojo vlogo kot dejavnik stabilnosti v regiji. Hkrati konflikt v Turčiji zaznamujeta etnična polarizacija in nacionalizem, ki sta se razmere le zapletle. Za številne Kurde je PKK postal politična sila, ki je postala pomembna tudi regionalno. Še naprej je treba ugotoviti, ali je resničen mirovni proces - ki ga morda podpirajo mednarodni akterji in njihov pritisk na turško vlado - dejansko dosegljivi.

Kam gre pot?

Prihodnji razvoj je očitno odvisen od pripravljenosti turške vlade, da priznava prizadevanja Kurdov samostojnosti. Do zdaj tako AKP kot opozicijske stranke zavračajo takšne trditve o avtonomiji in menijo, da je grožnja nacionalni enotnosti. Trajnostna rešitev bi bila mogoča le, če je PKK vključen v pogajalsko tabelo.

Povečanje vojaških dejavnosti in retorika preteklosti zagotavljata malo optimizma. PKK je v preteklosti že izkoristil mirovne procese, ki pa niso uspeli, potem ko so se vojaški napadi in politična represija vrnila na dnevni red. Močna volja za razorožitev in iskanje skupne poti se zdi bolj potrebna kot kdaj koli prej - za mir in prihodnost, v kateri se Kurdi končno slišijo.

Vprašanje ostaja, ali bomo v bližnji prihodnosti priča prevozu, ki priznava tako pravice Kurdov v Turčiji in lahko ponudi vključujočo mirno rešitev za desetletja konfliktov. Čas bo pokazal, ali sedanji politični preobrat ponuja priložnost ali pa se stari vzorci spet izvajajo skozi politično fazo.