Ekumenska akademija v Dresdnu: simbol enotnosti in raznolikosti

Ekumenska akademija v Dresdnu: simbol enotnosti in raznolikosti

V nedeljo je v Dresdnu potekalo pomembno srečanje Evangeličanske cerkve v Nemčiji, na katerem je škof Heinrich Timmerevers znova razpravljal o tesni povezanosti velikih krščanskih cerkva v Vzhodni Nemčiji. Timmerevers je poudaril, da si kristjana ni mogoče predstavljati brez občestva z drugimi cerkvami in krščanskimi skupnostmi. Te skupne poti vodijo v čas NDR, ko so protestantske skupnosti pogosto odpirale svoje cerkve za katoliška bogoslužja in je med veroizpovedmi potekal intenziven dialog. »Takrat smo zavestno iskali pogovore, da bi reševali nesoglasja in bili v oporo drug drugemu,« je dejal škof in spomnil na pogosto težke čase, v katerih so bili verniki zaradi svoje vere prikrajšani. Mnogi so poročali o dragoceni podpori, ki so jo prejeli od sokristjanov.

Poseben poudarek dogodka je bil poziv obletnicam zakona, da se zberejo in izmenjajo ganljive zgodbe o medverskih porokah. "Čas je, da razmislimo o preteklosti in prevzamemo odgovornost," je dejal Timmerevers. Poudaril je, da je v Dresdnu ekumensko informacijsko središče, ki predstavlja ekumenizem v praksi in simbolizira mesto izmenjave. Poudaril je tudi osebno razsežnost prijateljstev med protestantskimi in katoliškimi kristjani: »Ti odnosi so dragocen zaklad.«

Načrtovana akademija za ekumenizem

Druga pomembna točka dnevnega reda je bila načrtovana ustanovitev skupne akademije saške deželne cerkve in škofije Dresden-Meißen. Ta akademija naj bi kristjanom različnih veroizpovedi omogočila združevanje, učenje drug od drugega in spodbujanje medsebojnega razumevanja. »Tu vidimo odlično priložnost, da pošljemo viden signal za v prihodnost usmerjeno in relevantno cerkev,« je poudaril Timmerevers. Ponovno je poudarjen pomen ekumenizma, zlasti v vse bolj raznoliki družbi.

V tem kontekstu je zanimiv tudi podatek, da so se medverske poroke – razmerja med partnerjema različnih krščanskih veroizpovedi – v zadnjih desetletjih močno povečale. Medtem ko je bilo v dvajsetih letih 20. stoletja okoli 10 % vseh porok, je bilo do leta 1985 ugotovljeno, da je bila približno tretjina različnih veroizpovedi. Ta trend kaže, da se ovire za takšne odnose vedno bolj zmanjšujejo, čeprav so bile zgodovinsko gledano visoke. Do II. vatikanskega koncerna so bile na primer že v veljavi številne reforme zakona o mešanih zakonih, ki so omogočale poroko pod določenimi pogoji.

Če povzamemo, lahko rečemo, da razprave in načrti v zvezi z ekumenizmom v Vzhodni Nemčiji ne vodijo le h krepitvi medkonfesionalnih odnosov, ampak lahko tudi spodbujajo živeti ekumenizem za mnoge pare, katerih ljubezen in predanost segata onkraj konfesionalnih meja. Škof Heinrich Timmerevers ter protestantske in katoliške skupnosti so zato pred vznemirljivo nalogo, da še naprej spremljajo in dejavno oblikujejo ta razvoj.