50 let po lovih v Erfurtu: spomini na rasizem in nasilje

50 let po lovih v Erfurtu: spomini na rasizem in nasilje

Avgusta 1975 se je v Erfurtu zgodil eden prvih množičnih rasno motiviranih nemirov v Nemčiji po drugi svetovni vojni, ki še danes odmeva v spominih mnogih preživelih. Med 10. in 13. avgustom so se stopnjevale agresivne govorice o tem, da naj bi alžirski pogodbeni delavci nadlegovali Nemke, zlasti med ljudskim festivalom na Katedralnem trgu, kjer je bilo prisotnih tudi do 25 Alžircev. Te govorice so privedle do tega, da je do 300 mladih lovilo Alžirce, ki so bežali skozi mesto v grozljivih razmerah, nekatere pa so lovili s palicami in palicami. Na splošno je bilo v teh napadih več Alžircev resno ranjenih in razmere so postajale vse bolj eksplozivne.

Ozadje teh nemirov ni le v govoricah, ampak tudi v družbeni realnosti alžirskih delavcev, ki so pogosto živeli v osrednjih spalnicah na obrobju mesta in pogosto delali v težkih pogojih. Poleti 1975 je okoli 150 mladih moških iz Alžirije prišlo v Nemčijo, da bi delali v industriji premoga in gradbenih materialov. Ta uvoz delovne sile je omogočil sporazum med NDR in Alžirijo leta 1974. Toda integracija Alžircev v družbo za NDR ni bila načrtovana in številni domačini so imeli predsodke do tujih delavcev. Zgodovinar Jan Daniel Schubert poudarja, da vodstvo SED prihoda Alžircev ni komuniciralo, kar je še okrepilo predsodke. Ta politična in družbena neskladja so bila gojišče za rasistične napade.

Nemiri in njihove posledice

Dan po napadih, 11. avgusta, so razmere za Alžirce postale tako grozeče, da so začeli stavkati. V Erfurtu so vladale izredne razmere. Ljudska policija je bila zaradi razmer preobremenjena; proti napadenim migrantskim delavcem je uporabila celo pse. Kljub množičnemu nasilju nad Alžirci so oblasti NDR omalovaževale incidente. Aretiranih in obsojenih je bilo le pet vodij nemirov, a brez obravnavanja rasističnih motivov. To se je dogajalo v ozadju, ko je SED na rasizem gledal kot na problem »kapitalistične tujine«, medtem ko so bili rasistični miselni vzorci v družbi zelo razširjeni.

Dogodki v Erfurtu so le del širše slike rasizma v NDR, kjer je bilo v zgodovini dokumentiranih več kot 700 rasističnih napadov. Kljub številnim incidentom desetletja ni bilo resne obravnave vprašanj rasizma in delovnih migracij. To je bil prvi tovrstni lov na tujce v Nemčiji po vojni, temno poglavje pa se je začelo lotevati šele v zadnjih letih.

Spomin in pogled v prihodnost

11. avgusta 2025, točno 50 let po nemirih, bodo v Erfurtu spominske prireditve. Preživeli in njihovi podporniki bodo obujali spomine in osvetlili dogodke, ki še danes vplivajo na prizadete. V zadnjih letih se je preko lokalnih pobud in dogodkov vse bolj osredotočala na te dogodke. Zgodovinar Schubert načrtuje tudi pogovore z alžirskimi sodobnimi pričami, da bi osvetlil njihove poglede.

Kultura spomina v mestu jasno kaže, da obeleževanje teh dogodkov ne sme biti le pogled nazaj, ampak tudi poziv k več strpnosti in proti rasizmu v današnji družbi. Glasovi preživelih in zgodbe nekdanjih alžirskih delavcev, kot je tista Mohameda Kecherouda, ki je izgubil stik s svojimi otroki, niso pomembni le za zgodovinske obračune, ampak tudi za skupno razumevanje družbene pravičnosti danes.

Dogodkov iz leta 1975 se je treba spomniti, da bi povečali zavest o rasizmu in diskriminaciji v družbi ter zagotovili lekcije za prihodnje generacije. To je potrebno, da se zgodovina ne ponovi. Za mnoge takratno dogajanje ni le spomin, ampak opozorilo.