Saška-Anhalt: Premier poziva k mejnemu nadzoru in reformam!

Saška-Anhalt: Premier poziva k mejnemu nadzoru in reformam!

V zadnjih dneh so razprave o mejnem nadzoru v Nemčiji dobile zagon. Predsednik vlade Saške-Anhalt Reiner Haseloff (CDU) je neutrudno poudarjal nujno potrebo po mejnem nadzoru in zavračanju prosilcev za azil. Prepričan je, da je bistveno, da država zagotovi celovitost svojih meja, in poziva k prilagoditvam veljavne zakonodaje, če bodo sodišča preverjala deportacije. Z njegovega vidika je ta ukrep, ki je nujen, v širšem političnem kontekstu, saj trenutno ni absolutne večine demokratičnega centra na Saškem, Turingiji in Brandenburgu, kar še dodatno zaplete situacijo, poroča fundscene.com.

Po drugi strani pa predsednik vlade Porenja-Pfalškega Alexander Schweitzer (SPD) opozarja, da mejni nadzor ne sme postati stalna situacija. Predsednica zveznega sveta Anke Rehlinger (SPD) je prav tako pozvala Nemčijo k vrnitvi v schengensko območje brez mejnih kontrol in kritizirala potrebo po mejnih uradnikih ob neobstoječih ovirah. Ta protislovja v političnem okolju jasno kažejo, da vprašanje priseljevanja in azila ostaja zelo občutljivo in sporno.

Dublinski sistem: pravila in izzivi

Dublinski sistem igra osrednjo vlogo v okviru prošenj za azil. Uredba Dublin III ureja, katera država članica EU je odgovorna za prošnje za azil. Velja za vse države članice, pa tudi za Švico, Liechtenstein, Islandijo in Norveško. Namen dublinskega sistema je, da se osebno ozadje in zgodovina pobegov prosilcev identificira in oceni le enkrat. Cilj je preprečiti sekundarne migracije znotraj Evrope, pri katerih begunci potujejo v drugo državo, da bi tam vložili novo prošnjo za azil. BAMF preverja, ali je za prošnjo za azil odgovorna druga država, poroča WDR.

Če se ugotovi, da je odgovorna druga država, nastane zahteva po prevzemu. Če se druga država strinja, se premestitev izvede in se šteje za deportacijo. Teh zakonskih okvirnih pogojev pa ni vedno lahko uveljaviti: v prvi polovici leta je bilo v druge države članice vloženih okoli 40.000 prošenj za prevzem, a jih je bilo sprejetih le okoli 25.000, deportacij pa je bilo dejansko le okoli 3500.

Roki in postopki v azilnem postopku

Dublinski postopek je časovno omejen. Nemški organi imajo na voljo šest mesecev za izvedbo prenosa, čeprav se lahko v posebnih primerih to obdobje podaljša do enega leta in pol. Če se to ne zgodi pravočasno, bo za azilni postopek odgovorna Nemčija. To predstavlja dodaten izziv, saj so pravna podlaga in s tem povezani roki zapleteni. Prosilci lahko zoper odločbe BAMF vložijo tožbo, kar lahko dodatno zavleče postopek. Pomembno je tudi, da premestitev ne poteka v matično državo prosilca, temveč v drugo državo članico, kot je razloženo na [bamf.de](https://www.bamf.de/DE/Themen/AsylFluechtlingsschutz/AblaufAsylverfahrens/Dublin procedure/dublin procedure-node.html).

Ta zmedena mešanica političnih zahtev in pravnih izzivov kaže, da razprave o azilnih postopkih in mejnem nadzoru v Nemčiji še zdaleč ni konec. Posebej prizadete države, kot je Saška-Anhalt, vidijo svoj položaj v novi luči in se zanašajo na jasen prostor za ukrepanje, da bi zavarovale svoje meje. V tej mešani situaciji ostaja upanje, da bo najdena objektivna razprava in izvedljive rešitve, ki bodo upoštevale humanitarne obveznosti in realpolitiko.